City Magazine

Študentje smo bili tisti, ki so »prvo picerijo v mestu«, kot se radi pohvalijo v Parmi te dni, vzeli za svojo. Pa čeprav je Parma picerija, ki se upira sodobnemu trendu tankega testa in lahkih nadevov. V Parmi so pice debele, bogato obložene in pečene v električni peči, v tistih legendarnih pekačih, iz katerih so ti malo, a nasitno pico stresli na krožnik. In tako že od leta 1973, tako pač pravi potisk na prtičku, ki ga dobiš poleg. In kako bi le preživeli, ubogi študentje in drugi, lačni Parmine pice, brez tistega zajetnega kozarca borovničevega soka? Razredčenega seveda, na zelo užitno mešanico, ki je omogočala, da ga je bilo v kozarcu en deci več kot običajno. Picerija, ena od prvih v Ljubljani, v tistem času se je dalo pico dobiti še v Kora baru na Bavarcu in v Konditorju, živi še danes. In to prav spodobno, na čase pred poplavo ljubljanskih modernih picerij pa nas opominjajo imena pic, kot so RC Elan, solata TOZD in še podobni prežitki preteklega sistema. In kaže, da Ljubljančani pogrešajo te čase, zato se je po dobro mero ljubljanske kulinarične nostalgije nujno treba odpraviti v podhod Maxija.